Zaradi tendence z vidika časovne optimizacije, razvoj strmi k uporabi naprednih metod, kot tudi eliminaciji redundantnih razvojnih korakov. Iz tega razloga pristopi numeričnega modeliranja kompleksnih struktur na vseh nivojih strmijo k razvoju metod dinamičnega sklapljanja podstruktur. Te omogočajo nepovezano analizo podsistemov ter njihovo združevanje v celotno strukturo sistema. Glede na predstavljeno je tendenca razvoja usmerjena v nadgradnjo eksperimentalnih metod sklapljanja v smeri povečanja robustnosti in uporabnosti. Ključen napredek na tem področju predstavlja razvoj t.i. hibridne metode sklapljanja, ki hkrati privzame robustnost ter učinkovitost numeričnih metod dinamskega sklapljanja kot tudi realne dinamske parametre sistema preko eksperimentalnih metod dinamskega sklapljanja. V okviru magistrske naloge je predstavljena nadgradnja uveljavljene hibridne metode kombiniranja ekvivalentnih modelov. Preko razvoja kriterijev za identifikacijo in izločanja t.i. slabih meritev je izveden velik napredek v smeri povečanja robustnosti in uporabnosti metode. Prikazan je postopek, kjer se t.i. slabe meritve nadomešča z rekonstruiranimi frekvenčno prenosnimi funkcijami z uporabo metod razširjanja in implementacije numeričnega modela. Končno je izvedena primerjava razvite metode z obstoječo metodo kombiniranja ekvivalentnih modelov na primeru sklapljanja dveh delov nosilca.